No pa sem tu. Da malo težim. Ali pač ne. Stvar je v tem, da me prevečkrat odnese v vode teoretiziranja, pa naj bo stvar še tako banalna, pa potem raje ne pišem vsepovprek. Res pa je, da se včasih zdi banalna samo na prvi pogled, pogled v globino pa lahko pokaže kompleksnost. Zato bom za konec še tu malo posmetila in si dala duška :). In če se poskušam držati osrednje teme, torej delo v NVO. Nekako je že klišejsko, da NVO nudijo pomoč. Kaj je pomoč, kdo jo nudi, komu in zakaj? in zakaj je to tako samoumevno? Priznam! Še pred časom sem bila skrajno skeptična do NVO. Torej če povzamem, poenostavim svojo skeptičnost, svoje predpostavke, NVO je sranje in se obnaša skrajno paternalistično, svet deli na zahod-vzhod, jug-sever, bolj razvite in manj razvite, jaz (kot predstavnik NVO) pomagam in imam moč in ti (ki nisi del NVO) rabiš pomoč, torej moči nimaš, in ne nazadnja "i need the money" reče NVO. Še beseda poMOČ izraža nekakšno neenakovrednost med sodelujočimi, saj nekdo ima MOČ in bi jo naj dal nekomu drugemu, čeravno v kolonialističnem smislu, torej ne vse moči, ampak le delček, toliko da se situacija umiri in te imam pod kontrolo. Bolj kot sem dobivala vpogled v samo delovanje, bolj kot sem se tudi sama (nevede) čedalje bolj in bolj inkorporirala v (določeni) NVO, sem se v trenutku zavedala, da sem postala sama del tega sranja, ki sem ga tako vztrajno kritizirala. Za trenutek sem se ustavila v prostoru in času, esencialnost mojega mnenja, mišljenja se ni ujemala z mojimi dejanji. Hmm.. kaj pa sedaj? Ja nič, pa sem se poglobila v "vso to sranje" in še enkrat "ovrednotila" lastno mnenje in mišljenje. Jah kvečjemu sem blatila nekaj, preden sem to tudi sama izkusila. Lastna izkušnja je ovrgla (mojo) kritičnost, saj je kritika bila abstraktna, vezana na nekaj, kar niti nisem dobro poznala, kar sem videla od daleč in če hočete, na kar nisem bila čustveno navezana. In se mi je ponudila priložnost, da sodelujem v projektu NVO inkubator. To je omogočilo, da sem svojo izkušnjo nadaljevala in jo še poglobila in še bolj pomešala štrene svojim možgančkom. Zaključka te zgodbe ni. Globoke misli tudi ne. Malo sem razgalila svoje misli; upam da to ni preveč obsceno. Če pa probam biti konvencionalna in na koncu le ponudim nekakšen zaključek (morda banalen ali pa tudi ne :), saj se mi zdi, da naši "kulturni" vzorci ne dopuščajo nezaključene zgodbe. We need hollywood happy end. Torej NVO vidim kot odlično možnost, strukturo, ki lahko sistematično opozarja na napake, katere mama/mačeha Država poskuša na zvit način prikriti. Ravno moja kritičnost do tega, da NVO proizvaja binarnost v smislu sever-jug, zahod-vzhod, se podre, saj se mi zdi, da marsikateri NVO poskuša ravno te termine, koncepte kritično ovrednotiti in jih poskuša "očistiti" negativnih konotacij. Sama praksa mi je še enkrat dala klofuto, čeprav sem jo že pred tem projektom dobila in priznam, da sem kar nekaj časa imela rdeče lice. NVO opozarja na zadeve, katere oblast pometa pod preprogo. Trudi se opozarjati (in hkrati razreševati). Ali se dovolj trudi, ne vem. Trudi se. In ko sem že razmišljala o terminu poMOČi, niso krive NVO, kriva je beseda, in če sem arogantna, kriv je Toporišič, kot ničkolikokrat že. In tudi on ni kriv, krivi smo mi, ki smo do vsega tako nekritično naravnani, vse jemljemo za samoumevno. NVO ne ustvarja binarnost "alla" sever-jug ipd., temveč jo ustvarja država, oblast, in na koncu koncev tudi oni ne, MI jo ustvarjamo in jo imamo za samoumevno. Kot sem sama jemala za samoumevno NVO. NIČ NI SAMOUMEVNEGA! Potrebno je sprejeti odgovornost, pa četudi pade klofuta ali dve (tukaj ne promoviram nasilja, metaforičnost je čarovnija :). Tudi na sami praksi sem to potrdila. Vztrajnost male skupine ljudi in njihovo trdo delo mi je omogočilo, ali še bolje, nam je omogočilo, nepozabno izkušnjo, edinstveno izkušnjo. Ponudili so nam možnost biti (ne)kritični, biti "vpleteni", biti del nečesa. Morda pa tudi nič od tega.
Hvala ekipi NVO inkubatorja.
