Domače naloge

Učno spoznanje, ki je relevantno - zanimivo za skupino?

Uroš Lenarčič

Deževen dan. Popoldan, po kosilu. Sedim pred računalnikom in zrem v prazno stran v Wordu. Razmišljam in se z veseljem spominjam tistega tedna, ki smo ga udeleženci projekta »NVO Inkubator« preživeli na usposabljanju. Veliko novih obrazov, spoznanj, znanj in kompetenc. Težko je vse skupaj strniti v nekaj vrstic.

Dejstvo je, da na nas mladih stoji Svet. Prihodnost, razvoj, sprejemanje odločitev, pot skozi življenje. Kaj je tista stvar, tisto bistvo, ki nas vse povezuje in je skupno za vse nas? Strast? Energija? Želja? Volja? Pot?

Ne vem, mogoče pa je to kar vse našteto in še kaj drugega zraven. Vsak mora najti svojo pot, svoje bistvo, svojo strast, in posledično tudi svojo energijo.

Vsak mora verjeti v nekaj ali v nekoga. Seveda je zelo dobro, da človek verjame predvsem v samega sebe in v svoje sposobnosti. Tekom tedna usposabljanja sem dobil občutek, da smo bili udeleženci res predani svojim idejam in vizijam prihodnosti.

Spoznal sem, da je edina stvar, lahko tudi spoznanje, ki je pomembno, le dejstvo, da imamo dobro (pozitivno) mnenje o sebi in da delamo tisto kar nas res veseli – pod pogojem, da delamo seveda nekaj pozitivnega za nas in za ostale (okolico), ter da to delo ali nalogo opravljamo dobro in s srcem. Učno spoznanje smo mi sami in vse naše sposobnosti.

Ljubljana, 2.9. 2014

Ines Bezjak

»NVO lingo«.  Ta izraz, ki ga je izpostavil predavatelj Blaž Branc, mi ne da miru. J

Ko sem ga prvič slišala, se mi je zdel sila zabaven, a hitro mi je obrnil hrbet, ko me je teta vprašala, kaj sem počela v Ljubljani. Včasih se razvadimo in se ne zavedamo, da vsi ne vedo, kaj je projektno vodenje v nevladnem sektorju. Enostavno, tako kot jaz ne razumem fizikalnih zakonov, vsak pač ima svoja zanimanja.

Sicer sem že navajena razlagati sebe in svoje interese, vse od daljnega leta 2006, ko sem se vpisala na študij etnologije in kulturne antropologije… Vse tete, strice, babice, bratrance, sestrične in sosede je strašansko zanimalo, kaj pa je to. Mislim, da mi je uspelo do danes že vsem podrobno razložiti moj študij, tako da me zdaj sprašujejo le še, kdaj in kje bom dobila službo. Upam, da me tudi to ne bodo več dolgo. J

In sedaj - hodim na usposabljanje za delo v nevladnih organizacijah. Kaj je to? S čim se ukvarjajo? V čem so drugačni od drugih? Kakšni projekti obstajajo? Kaj boš ti počela? Kaj boš imela od tega? Kje dobiš denar za projekte? Pa sploh dobiš plačo? In tako naprej in nazaj…

Čeprav zna biti naporno, sem spoznala, da je odgovarjanje na ta vprašanja dober način za obnavljanje vsega, kar smo obravnavali v tistem super julijskemu tednu.

Predlagam vam, da zdaj pred torkom, komu, ki ni tako domač v teh vodah, poskušate na čim bolj osnoven način razložiti in približati nevladne organizacije in njihovo delovanje. Ko si prisiljen samo z besedami enostavno razdelati nekaj kompleksnega, možgani sežejo v različne sfere in bili bi presenečeni, kaj vse lahko potegnete iz sebe!

No, ja, pri fiziki to še vedno ne deluje ;-)

Gajevci, 3.9.2014

Julija Nač

Na petdnevnem usposabljanju smo izvedeli veliko o marketingu in o odnosih z javnostjo. Vseeno pa sem pogrešala nekaj več  informacij glede oglaševanja na socialnih omrežjih. Socialna omrežja s Facebookom na čelu so idealna orodja za predstavitev naših projektov in kar je najpomembnejše za nas, ki smo na začetku poti – vse je popolnoma brezplačno. Klasični mediji so dragi, odzivnost ljudi na oglasna sporočila pa so dolgotrajna in velikokrat tudi majhna. Na Facebooku pa je situacija drugačna: takoj lahko zaznate odziv in v nekaj minutah dobite splošen vtis o tem, ali je za ljudi vaša ponudba zanima ali nepotrebna.

Zato sem se odločila, da o Facebook marketingu poizvem še malo več. Po knjigi Martina Korošca Facebook sem povzela nekaj osnovnih pravil oglaševanja na Facebooku, ki nam vsem lahko pomagajo, ko bomo enkrat imeli »fan page« naših projektičev. :)

     a) MOŽNOST IZBIRE in POZITIVNE MISLI

Zakaj je Facebook tako priljubljen? Ker je postal medij, ki omogoča pobeg od klasičnih medijev, katerim ljudje zamerijo vsiljevanje točno določene resnice in ponujanje večinoma slabih in negativnih zgodb. Na Facebooku pa si izberemo le tiste novice in zgodbe, ki si jih sami želimo. Ljudje pritegnejo tiste novice, ki so pozitivne, ki so jim blizu in ki jih nasmejejo. Prvo pravilo: poskušajte objavljati pozitivne misli in začnite pogovore, ki so ljudem blizu. S tem boste dosegli klikanje »lajkov« in pisanje komentarjev, kar bo vidno na njihovem Facebook zidu. To bodo videli njihovi prijatelji in novica o vas se bo širila.

b) POGOVOR NE PRODAJA

Pomembno je, da vašim Facebook »fanom« pokažete vašo osebnost in človeško plat, le tako se jim približate in pridobite njihovo zaupanje. Vaša komunikacija naj bo prijazna in usmerjena k posamezniku. Svojo ponudbo predstavite, nikar pa je ne prodajajte. Pogovarjajte se torej o tem, kar ljudi zanima. Vprašajte za mnenje o videzu vašega izdelka, o zadovoljstvu z vašo storitvijo. In še ena pomembna stvar: vedno odgovorite njihovemu komentarju, pa četudi gre za nekonstruktivno kritiko.

c) NAGRADE

»Všečkov« bo iz dneva v dan več in imeli boste vse več sledilcev. Poleg truda pridobiti čim več novih oboževalcev, pa je zelo pomembno, da ne pozabimo na sledilce. Zato pripravite nagradne igre, darilne bone, itd. Še en koristen napotek: hladno deževno vreme je za odziv na Facebook aktivnosti veliko bolj prikladno od toplega in sončnega vremena. Zima, prvi del pomladi in pozna jesen so veliko bolj primerni za Facebook akcije, saj so ljudje več doma in posledično več časa preživijo na internetu. In kot nam je povedala že Katarina, največjo odzivnost bomo dosegli v nedeljo zvečer in v jutranjih urah delovnika.

č) PRIVLAČNOST

»Fan page« mora prepričati uporabnike, da ga všečkajo. Zato uporabite vrhunsko grafiko, vabljive fotografije, video, glasbeno podlago, flash animacije,… Še posebno pozornost posvetite jasnemu in prepričljivemu tekstu, ki pa ne sme biti predolg. 

Petra Feldin

Tako kot marsikateri udeleženec projekta NVO inkubator, sem tudi jaz prišla v skupino z nekaj pričakovanji, malo znanjem, a še z večjo nevednostjo. Čeprav smo vsi imeli nekaj preteklih izkušenj s projektnim delom, bodisi vodenjem, pisanjem ali samo participacijo, sem menja, da je vsakdo od nas domov odnesel veliko novega znanja ali vsaj dobil potrditev za uresničitev svoje ideje in pridobil znanje o boljši promociji in trženju projekta (svoje ideje).

Tako kot same faze projektnega načrtovanja, ki so sistematične in se jih moramo pri procesu projektiranja držati, se je meni osebno zdel zanimiv sam življenjski projektni cikel. Logično je, da se pri vsakem projektu srečujemo z ogromno ovirami, ki jih moramo rešiti, še prej preučiti in jih analizirati, kasneje pa se z njimi spopasti. Mogoče najti druge rešitve, narediti »barinstrom« s projektno skupino ali mogoče celo povprašati nekoga čisto drugega, kaj si misli o sami ideji, projektu. A vendar sem tudi sama pri vključitvi v projektno skupino naletela na veliko oviro.

V začetku smo bile punce enotne z osnovo idejo, a smo kar kmalu ugotovile, da smo si zadale prevelik zalogaj. Prvotna ideja je bila fantastična, a smo hitro iz faze navdušenja prešle na vprašanje »Kako to izvesti?«, saj nismo imele izdelanega popolne vizije. Težavo s katero smo se srečale, bi lahko opisala z fazo »Uf, to je narodno!«, ki se je končala z »Ali je to vredno?«.  Ker so si bila mnenja preveč nasprotujoča, vizije drugačne in se nikakor nismo premaknile s te točke, smo se lotile novega projekta (nove ideje).

Tu pa sem sama naletela na drugo oviro.

Tema projekta je bila odlična. Cilji so bili dosegljivi, merljivi in natančni, imele smo veščine in znanje za izvedbo projekta, planiranje je bilo lažje kot pri prvi ideji pa tudi aktivnosti povezane s projektom so bile sistematično določene. A vendar se sama nikakor nisem morala poistoveti z idejo projekta. Tema drugega projekta je bila popolnoma drugačna od prejšnje, zato mi ni bila blizu. Nisem poznala omenjenega področja, osebna motivacija pa je bila povezana z samim navdušenjem nad projektnim načrtovanjem.

Čeprav smo nalogo izpeljale zelo dobro, sem sama menja, da je pri projektnim vodenjem in načrtovanjem potrebno imeti skupno vizijo in osebno motivacijo. Včasih je pomembno, da en člen projektne skupine vidi idejo s popolnoma drugega zornega kota, a vendar lahko tudi ta člen skupino drži nazaj z negativno naravnanostjo, vizijo in s tem, da ne verjame v sam projekt, oz. da bo uspešen. Zato menim, da je pred samim načrtovanjem projekta izredno pomembno ustvariti dobro delovno skupino, ki bo na koncu projekta doprinesla  pozitivne rezultate, ter dosegla zadane cilje.

Eva Škodnik

Ne dolgo nazaj me je prijatelj vprašal, kaj me najbolj razjezi. Kot iz topa sem izstrelila: »Onesnaževanje!«. Verjetno bi na ta svoj seznam osovraženih stvari lahko dodala še kakšno stvar, ampak verjetno je nekaj na teoriji, da je takojšen odziv najbolj iskren.

V avgustu sem sodelovala v Greenpeacovi akciji imenovani Human Chain. Ne, nismo reševali kitov, niti se z verigami priklepali na drevesa, ampak si je 7500 ljudi z vse Evrope podalo roke in tvorilo 8 kilometrsko verigo. Človeška veriga je združila nemško in poljsko vasico, ki jima zaradi načrtovanega odprtega kopa premoga grozi uničenje (željni več informacij se napotite sem).

V znak protesta sem se na neudobnem avtobusu vozila 14 ur v vsako smer, se cel vikend prehranjevala s kruhom in se ponoči premražena tresla v kampu. Zakaj? Zato. Ker so nekatere stvari vredne našega časa. Ker se ob njih ne sprašuješ, kaj boš pa ti imel od tega. Ker včasih sploh ni vprašanje »Ali bom?« ampak samo »Kdaj?«.

Namen vsega tega pisarjenja ni hvalnica moji ponižnosti, širokosrčnosti in nesebičnim dejanjem, ki rešujejo svet in prinašajo world peace. Ne, gre samo za to, da vsak potrebuje nekaj v življenju, kar bo počel s srcem. Nekaj, v kar verjame in stoji za tem, za kar se trudi, tudi ko upanje sloni na trhlih temeljih. Za malo manj romantične: brez motivacije ni nič.

Ne bom sadila rožic, samo srce seveda ni dovolj. Brez vsaj nekaj kapljic potu in neprespanih noči (in še marsikatere tegobe) ne gre. Ampak če te kaj razjezi, pa naj bo to onesnaževanje ali pomanjkanje topline v izobraževalnem sistemu, ukrepaj. Poseduješ namreč pomembno skrivno orožje v boju za dosego cilja: pravi namen.

Nina Taufer

Pa je šlo poletje h koncu. Se že voha jesen (smrk, smrk), čeprav, roko na srce, bi si lahko prepevali verezijo pesmi "Poletje ne bo (ni bilo)" ... Spoznanje, ki ga bom delila z vami, ni novo. Pravzaprav sta spoznanja dva in oba sta stara kot Zemlja. Sem pa oba v teh mesecih ponovno odkrila :) Prvega ravno na usposabljanju NVO. Čedalje bolj verjamem, da stvari/osebe/dogodki prav zares pridejo v naša življenja ob pravem času (pa, če se tega zavedamo ali ne). Že nekaj časa nazaj sem se zavedla, da vsak pride na ta svet, v to telo z nekim poslanstvom, s katerim bo spreminjal svet. Nekateri ljudje ga nikoli najdejo, nekateri vanj ne verjamejo, nekateri ga živijo s polnimi pljuči. Prvi korak je torej narejen : vem, kaj je moje poslanstvo. Človek bi rekel - juhu , a se v resnici tu šele začne! Duša je napolnjena z namenom. Zakaj sem tukaj, kaj je moja naloga, sedaj pa je na vrsti možgan. V kotičkih pod kožo mora, skupaj s srcem, namreč poiskati Tisto Nekaj, kar se valja tam že od nekdaj. IDEJO! Sedaj pride na vrsto juhu številka dve, a žal so ideje zgolj kup čokolade, dokler jo ne spraviš v čudovoito, okusno, najboljšo na svetu, čokoladno torto. Ravno ta korak pa sem naredila na usposabljanju (in, kako me veseli, da nisem bila edina!) - iz ideje je nastal projektič. Ja, sedaj je še mali, a iz malega raste veliko! Če se povežeš s pravimi ljudmi, predvsem, pa če stojiš za svojo idejo, vanjo verjameš in ne obupaš, je nemogoče lahko mogoče. Pa tudi, če na koncu ne uspe (saj ne, da sem pesimistična, zgolj samo zelo realna), vsa pot ni bila zaman. Nikakor ne! Znanje, ki smo ga in ga še bomo pridobili, je vredno srebra; prijatelji, ki smo jih spoznali pa zlata. To dvoje skupaj pa se zmeša v čudovito biserno barvo, ki se blešči na soncu. Kot mavrica ;) 

Do drugega spoznanja pa pa sem prišla, ko sem se s prijateljicami potepala po morju. Ob prepevanju že 100krat preposlušanega cd-je od Dan D, sem jih pogledala in v enem trenutku sem v trebuhu začutila metulje. Kako sem srečna ter neizmerno  hvaležna vesolju, da jih imam! Da so moje, da verjamejo vame, da mi vedno povedo resnico (tudi, ko boli). Fino, pa kaj fino, mega je imeti ljudi,s katerimi deliš solze, smeh, norosti, žalost, ples, pesmi, objeme ... Spoznala sem, da sorodna duša ni nujno vedno le nasprotnega spola in da je treba prijateljstvo gojiti (kar mi gre na srečo bolje od rok kot gojenje rož!). Najlepše pa je, ko imaš takšne prijatelje, ki ti bodo stali ob strani, šli s tabo po mavrici, ti pomagali pri projektiču samo zato, da bi pomagali. 

Tako da, poletja morda res ni bilo bog ve koliko, a je bilo kljub temu vroče! :) Sledite svojim sanjam, delite jih, upajte si iz njih narediti čokoladno torto (in jo potem obvezno delite z nami!) ... in najpomembneje Smejte se skupaj z ljudmi, skupaj z Vašimi ljudmi,  s prijatelji. Povejte jim večkrat, da ste jim hvaležni, da jih imate radi ter da cenite do lune in nazaj, ker krasijo vaše življenje. Nevede ga barvajo z vsemi barvami mavrice. Ne pozabite - prav Vsi smo mavrica in prav brez vsakega bi bil svet bolj pust! :) 

Teja Peperko

POTOVATI TAKO ALI DRUGAČE

Vsako leto se potrudim odpotovati nekam, kjer še nikoli nisem bila. Naj bo to eden izmed vrhov v slovenskem visokogorju, evropsko mesto ali podeželje ali dežele izven meja Evrope. Možnosti za spoznavanje novih stvari in novih ljudi je neskončno, le odpreti moramo vrata ter iti ven. Rada potujem, ne le z namenom spoznavanja drugih kultur, temveč tudi zaradi razumevanja njihove družbe, razvijanja obojestranske tolerance in spoznavanja lastnih meja. Letos sem se odločila za zame malce drugačen način potovanja. In sicer za kampiranje po Sardiniji, kjer sem vsaki dan spoznavala nov kraj in vsak dan znova iskala svoj prostor pod »nočnim soncem«. Všeč mi je ideja, da vse kar imam, nosim s seboj, in da pri tem ne potrebujem veliko.

Med vsemi obiskanimi kraji me je očaralo gorsko mestece Orgosolo, ki je znano kot mesto upornikov proti italijanski nadvladi. Na to so opozarjali tudi s slikovitimi političnimi grafiti, ki jih najdemo na stavbah po celem mestu. V 60. letih so umetniki uprizarjali predvsem sardinijski boj in družbeno nezadovoljstvo, vendar pa jih družbeni problemi po svetu niso pustili nedotaknjenih. Tako grafiti prikazujejo tudi problematiko in kritiko vojne na Bližnjem vzhodu, kritiko Zahoda, prav tako pa ne pozabijo na dogodek 11. septembra. Med drugim sem našla tudi grafit s citatom Zlate Filipović, ki je bila kot 12. letna deklica udeleženka vojne v Sarajevu.

Mesto tako kljub svoji majhnosti ni neodzivno in brezbrižno do dogajanj po svetu. To počne preko umetnosti in je zdaj, seveda, javno prepoznano. Je še eden izmed dokazov, da ljudem ni vseeno za krivičnosti in nasilja, ki se dogajajo po svetu, tudi če se jih ta neposredno ne dotikajo. Potovanja tako nedvomno širijo tudi zaupanje, da na drugem delu sveta nekdo prav tako misli o tvojem boljšem jutri. 

Blaž Beuermann

Ob iskanju skupnega imenovalca je naši zabavni skupini dogodka NVO inkubator najbrž skupno to, da smo slišali klic, klic po boljših časih, po drugačni kulturi kot smo je navajeni v širši družbi. Sicer, kot so omenili pri Socialni Akademiji, niso vse vrednote enake vsem ljudem in najbrž res nima smisla na silo vsiljevati česarkoli. Ampak mi smo tukaj prostovoljno, frazi "tko je" in "boli te k" nas tekom življenja niso zavedle in še vedno opazimo stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Ampak ali človek lahko karkoli naredi sam?

Na letošnji maturi so pisali esej na temo Človek v svetu in kot priča sestra, interpretacija iz šolskih klopi je bila, da ničesar ne moreš doseči sam. Zazrimo se vase in pomislimo, kako bi to našo mavrico v nastajanju naredili vabljivo za najširši krog ljudi. Kakšno pot smo prehodili, da smo prišli do sem? Kakšen skupni imenovalec imamo vsi prebivalci tega planeta? Kaj je tisto, za kar nas vseh "ne boli k"? Gotovo obstaja nek postopek, ki nas lahko bolj poenoti, da se bomo počutili povezane.

Ko razmišljamo idealistično neizbežno trčimo v kakšno poleno, vprašanje časa pa je, če bo naša mavrica vedno ostala tako barvita.

www.youtube.com/embed/OQSNhk5ICTI

9. Tjaša Knez

Ker tudi sama lažje prebiram krajše tekste, bo tale zapis temu primeren.  Podoba, ki se mi po skorajda dveh mesecih pojavi ob misli na NVO Inkubator, je sestavljena iz obrazov soudeležencev. Soudeležencev, s katerimi smo v borih petih dneh delili marsikaj (poleg kave in piškotov) in ugotovili, da vsi "nekaj hočemo". Ta nekaj vsak definira po svoje, glavna se mi je zdela ugotovitev, da v tej želji po spremembah, premikanju in takšnemu ali drugačnemu ustvarjanju nihče od nas ni sam. Predhodno sem namreč mislila drugače. Ne bi rada patetično pretiravala, ampak mi je tale inkubator rahlo povrnil vero v tale slovenski okoliš in njegove prebivalce.

Dodajam pa neformalne foto trenutke, ki o "skupini" še največ povedo.

Nejc Kebe

Ustvarjalna energija

Po dolgem razmišljanju o vsem kar sem se naučil in spoznal na NVO inkubatorju, sem prišel do zaključka, da sta pristop dela in sproščena energija skozi celotni čas tega kratkega tedna name naredila velik vtis. V petih dneh treninga in spoznavanja nas in naših sposobnosti me je predvsem pritegnil  pristop neformalnega, aktivnega in odprtega načina učenja, ki je v velikem kontrastu z načinom dela, ki sem/smo ga navajeni iz šolskega oziroma študijskega sistema. Res je NVO inkubator težko primerjati z univerzitetnim študijem, a mislim da bi prvine, ki so jih organizatorji oziroma voditelji tega izobraževanja uporabili lahko bile prenešene tudi v formalno učenje. 

Kljub temu, da je bilo dela in predavanj veliko, je bilo prisotno nekakšno kreativno okolje, ki je omogočalo nastanek novih idej in pogledov ter začetek razvoja zelo dobrih projektičev. Napredek, ki smo ga v samo nekaj dneh naredili prej popolni neznanci je bil tako velik, da verjamem, mogoče zelo optimistično/naivno, da bi ob podobnem tempu v nekaj tednih uspeli razviti in mogoče celo udejaniti precej projektov. 

Takšno okolje bi si torej želel na številnih drugih področjih učenja in dela, saj po mojih skromnih izkušnjah prinaša veliko boljše rezultate, s tem ko sodelujoče naredi bolj motivirane, kreativne in odprte do novih idej.

Kot smo slišali na meni zelo zanimivem seminarju se tako 'for profit' sektor veliko (na)uči od neprofitnega oziroma od NVOjevcev, predvsem na področjih razvoja idej in kreativnosti. Ta zapis zato zaključujem z željo, da bo v prihodnosti takšna oblika dela široko razširjena ne samo na vseh ravneh izobraževanja, temveč tudi (podjetniškega/projektnega) ustvarjanja.

Nina Debevec

EARTH without ART is just EH... 

Vedno znova z veseljem spoznavam ljudi v katerih začutim ustvarjalnost, pozitivno energijo, željo po spremembi v svetu, sprejemanje in neustavljivo voljo po odkrivanju še nepoznanega. Sanjalec, načrtovalec, izvajalec, prosljavljalec vsak na svojem koncu, vendar tako tesno povezani, da so ideje kar kipele. Postavili smo si toliko vprašanj in dobili prav toliko zanimivih odgovorov.
Pravijo, da se projekt rodi iz potrebe. In ja vsi imamo potrebe po spremembah v svetu. Prav vsi. 

Ker pa je realnost odsev naše zaznave sveta, moramo razširiti obzorja, da do nas pridejo ideje. Bodimo realni, a hkrati se prepustimo domišljiji.

Jernej Rebernik

Na našem usposabljanju sem prvič po zelo dolgo časa dobil domačo nalogo. Celo tako zelo dolgo je bilo od tega, da sem se kar malo nasmehnil, ko sem slišal to. Pa kaj me imajo za otroka? Na plano je prišel nagon, ki se je razvijal od osnovne šole dalje - izogni se domači nalogi, "like the cool kids!" Nagon pač ima svojo funkcijo in prednosti, a če vključiš racionalni del možganov (kar mi je uspelo dokaj hitro), sem spoznal, da naloge, ki smo jih dobili na usposabljanju imajo svoj namen. In to niso bile običajne naloge, ni bilo pravilnih in napačnih odgovorov. Moral si se res zamisliti vase, si postaviti na prvi pogled enostavna, a v bistvu težka vprašanja in včasih celo odkriti kaj novega o sebi. Odkril sem mnogo novih virov informacij in čudovite ljudi, ki ti dajo vedeti, da nisi sam v mišljenju. Misel, ki sem si jo najbolj zapomnil je, da ne sodi ljudi po prvem vtisu, vsak ima nek svoj talent, ki morda ni takoj viden. Tudi nadležen japonski turist, ki te na trubarjevi sprašuje bogsigavedikaj v obupni angleščini ima nek svoj
talent, znanje, ki bi ga cenil, če bi ga poznal.

Anže Marinc

NVO inkubator?!. Popolnoma naključno sem naletel na objavo na facebooku, pa sem si rekel zakaj pa ne, o nevladnih organizacijah vem bol malo. Že na uvoden seminarju je zadeva delovala presenetljivo zanimivo. Med enotedenskim usposabljanjem pa sem bil vedno bolj navdušen. Sicer ne vem točno kaj napisati za to nalogo. Hotel sem samo povedati, da se na začetku nisem videl v nevladni organizaciji, sedaj pa mi je stvar po enem mesecu prakse vedno bolj zanimiva in se prav veselim naslednjega praktičnega dela v izbrani organizaciji.

Ana Gabrovec

Če se postavimo v skrajno idealistično pozicijo in se vprašamo, kaj bi počeli, če je nad nami res samo še nebo, koliko bi nas odgovorilo, da že počnemo točno to, kar želimo? Morda sicer z manjšimi odkloni a vendarle dovolj blizu, da se takšna potencialna izjava ne bi zdela neresnična? Gre za vprašanje, ki se mi je dnevno porajalo v času našega intenzivnega druženja v mesecu juliju. Intenzivno, ne zgolj zaradi celodnevnega programa, temveč predvsem v smislu konstantnih pobud k samorefleksiji. Sama, priznam, sem se v teh trenutkih pogosto znašla v situaciji, ko je šlo morda bolj za refleks, kot refleksijo. A vendar se mi zdi, da smo takrat, ko je bilo govora o idejah in inspiraciji, v prvi vrsti vendarle vsi vedno govorili o refleksih. O nezavednih odzivih na dražljaje v podobi stvari, ki bi jih želeli izboljšati, stereotipov, ki jih je potrebno izbrisati ali zidov, ki bi jih želeli porušiti. O izjemni želji spreminjati ustroj sveta, čeprav se zdi še tako nemogoče. Kaj je to drugega, če ne refleks na vse negativno, kar opažamo okoli nas? Vzgib, ki nas spodbudi, da se nečesa lotimo in razlog, zakaj vztrajamo tudi potem, ko je vedno manj možnosti na naši strani. Menim, da miselni refleksi niso naključja in da jih je zato potrebno upoštevati. Sploh, ko nas nagovori problematika, o kateri morda ne vemo veliko ali o njej nismo nikoli pretirano razmišljali. Če se odzovemo, nas bo to potegnilo tudi iz cone udobja in nas izpostavilo novemu. Da o izjemnih učinkih samorefleksije, ki bodo sledili sploh ne govorim. No, torej, kaj vam pravijo refleksi- ali že danes počnete tisto, kar si najbolj želite?;-)

Małgorzata

Opice in sloni

Ne spomnim se, kje in kako sem prišla do teh živali, a ko sem enkrat slišala o njih sem si zapomnila in marsikdaj uporabila njihove simpatiče prispodobe.

Mogoče bodo še komu prišle prav. Pri projektu ali tako.

Pojesti slona[1].

Marsikdaj nalog in ciljev, ki si jih zastavimo ali ki jih nam zasavijo drugi se nam zdi naporna, težka, velika. Kot sloni so. Težko je premakniti slona. Kaj ga šele pojesti! Dostikrat nam rata slabo, če le pomislimo na to. Včasih probamo obiti to veliko žival ali pa se delamo, da je ni. Ali pa čakamo, da plostanemo dvolj lačni, da se nam bo zlil v grlo skupaj z vodo, ki nam vedno bolj teče noter. To celo lahko kdaj uspe, če slon ni tako velik. Vsekako pa je neprijetno.

A kdo je rekel, da je slona treba celega na enkrat pojesti?! Nihče.

Na mesto, da se mučimo in probamo doseči nemogoče - pojemo slona po koščkih. Počasi. Slon brez uha je že malo manj strašen. Brez noge malo manjši. Počasi začenja padati. Tu pa tam nam pride pod zobe zelo simpatičen in majhen košček (npr. repek).

Slon v koščkih ni več tako gromozanski. Samo spraviti se je treba - narezati in počasi, kos za kosom ...

Seveda, lahko na kosilo povabimo še koga!

Opice.

Naloge, obveznosti, dolžnosti ... Sedijo na naših hrbtih kot opice. Ena na drugi. Vedno več opic in naš hrbet je vedno bolj ukrivljen. Težko je nositi toliko živali na enem hrbtu. Še zlasti, ki niso vse opice pridne. Prav nadležne znajo biti!

Dobro je poimenovati opice. Konkretizirati. Narediti seznam. Hierarhijo. Potem pa počasi, enao za drugo primiti in zmetati dol. Vsaka rešena opica je ena rešena naloga. To je treba označiti na seznamu. Z vsako vrženo opico lažje zadihamo. Vedno bolj pokončni smo.

Seveda bodo na naš hrbet skakale nove opice. Kar naprej jih mečemo stran. Ob vsaki bo nam odleglo in lažje bo hoditi. Ena nova opica na hrbtu ni tako zoprna, kot če je pod njo še deset starih.

Paziti je treba eno. Včasih nam ljudje mečejo na hrbet svoje opice. Lepo je pomagati drugim, a ni dobro, če na drugi stalono na nas prelagajo svoje odgovornosti. Tujim opicam se rajši naprej izognemo ali jih vrnemo nazaj lastniku. Če pa treba, lahko skupaj. Samo, da je ni več gor. 

---

[1] Ne pretiravajte z naturalizmom ;) 

Veronika Zavratnik

Mavrica

Največja moč zgodb je ta, da vsakega nagovorijo na svoj način….

“One day when the earth was new, Nanabozho looked out the window of his house beside the wide waterfall and realized that all of the flowers in his meadow were exactly the same off-white color. How boring! He decided to make a change, so he gathered up his paints and his paintbrushes and went out to the meadow.

Nanabozho sat down in the tall grass and arranged his red and orange and yellow and green and blue and violet paint pots next to him. Then he began to paint the flowers in his meadow in many different colors. He painted the violets dark blue and the tiger lilies orange with brown dots. He made the roses red and pink and purple. He painted the pansies in every color combination he could think of. Then he painted every single daffodil bright yellow. Nanabozho hummed happily to himself as he worked in the brilliant daylight provided by Brother Sun.

Overhead, two little bluebirds were playing games with each other. The first little bluebird would chase his friend across the meadow one way. Then they would turn around and the second bluebird would chase him back the other way. Zippity-zip went the first bluebird as he raced across the sky. Zappity-zing went the second bluebird as he chased him in the brilliant sunshine.

Occasionally, Nanabozho would shade his eyes and look up…up into the endless blue sky to watch the two little birds playing. Then he went back to work, painting yellow centers in the white daisies. Above him, the two birds decided to see how fast they could dive down to the green fields below them. The first bluebird sailed down and down, and then pulled himself up sharply just before he touched the ground. As he soared passed Nanabozho, his right wing dipped into the red paint pot. When the second bluebird dove toward the grass, his left wing grazed the orange paint pot.

Nanabozho scolded the two birds, but they kept up their game, diving down toward the grass where he sat painting and then flying back up into the sky. Soon their feet and feathers were covered with paint of all colors. Finally Nanabozho stood up and waved his arms to shoo the birds away.

Reluctantly, the bluebirds flew away from Nanabozho and his paint pots, looking for another game to play. They started chasing each other again, sailing this way and that over top of the giant waterfall that stood next to Nanabozho's house. Zippity-zip, the first bluebird flew through the misty spray of the waterfall. The first bluebird left a long red paint streak against the sky. Zappity-zing, the second bluebird chased his friend through the mist, leaving an orange paint streak. Then the birds turned to go back the other way. This time, the first bluebird left a yellow paint streak and the second left a pretty blue-violet paint streak. As they raced back and forth, the colors grew more vivid. When Brother Sun shone on the colors, they sparkled radiantly through the mist of the waterfall.

Below them, Nanabozho looked up in delight when the brilliant colors spilled over his meadow. A gorgeous arch of red and orange and yellow and green and blue and violet shimmered in the sky above the waterfall. Nanabozho smiled at the funny little bluebirds and said: "You have made a rainbow!"

Nanabozho was so pleased that he left the rainbow permanently floating above his waterfall, its colors shimmering in the sunshine and the misting water. From that day to this, whenever Brother Sun shines his light on the rain or the mist, a beautiful rainbow forms. It is a reflection of the mighty rainbow that still stands over the waterfall at Nanabozho's house.”

(Ojibve zgodba o nastanku sveta, ki jo je pripovedoval S. E. Schlosser)

Tamara Lacić

Sicer imam že nekaj izkušenj v mladinskem in nevladnem sektorju vendar pa je bilo navdušujoče videti veliko mladih, ki so navdušeni in imajo svoje ideje kako narediti svet boljši (kakor koli se to osladno sliši). Lepo je bilo tudi videti mlade, ki želijo nekaj narediti in da skupaj dokažemo, da nismo vsi mladi apatični in zdolgočaseni. Vsak ima svojo idejo kako kaj spremeniti, vsaka je bila drugačna in vsaka posebna. Upam, da ne bomo izgubili vere v naše lastne sposobnosti realizacije lastnih idej in mislim, da je velikim NVO inkubator dodal motivacijo in dodatno energijo za realizacijo idej.  Vsem skupaj, le tako naprej!