ponedeljek, 1. december 2014

“Shake it and shape it”

Za naslov svojega zapisa sem si izbrala slogan Glen strateškega srečanja v Celju (22.-26.10.), pri organizaciji in izvedbi katerega sem tudi sama pomagala v okviru prakse, ki sem jo opravljala na Zavodu Volontariat. Utemeljitev izbire je preprossta: tekom prakse se je treslo in oblikovalo. Tako in drugače.
Neko gibanje oziroma predpotresni sunki pa so se začeli že s koncem septembra, ko sem v pisarni Voluntariata nastopila prakso. Kljub opozorilom nekaterih, da zna biti pisarniško delo (tudi v nevaldnem sektorju?!) duhamorno, da ne rečem dolgočasno, se je že prvi dan izkazalo ravno nasprotno. Po zaslugi “šefice”, ki bi si jo v službi lahko samo želela in prispevka vseh ostalih zaposlenih, praktikantov in EVS-ovcev so postali klici na ambasado, naročanje torte za 50 ust in kontaktiranje koordinatorjev, ki so prezaposleni, da bi odgovorili na dvovrstičen mail pravzaprav vznemirljivi, “delo v pisarni” pa nekaj, česar sem se veselila in zapustila z (včasih utrujenim) nasmeškom. “Delo v pisarni” se je raztegnilo v “druženje zunaj pisarne” ali takšno in drugačno ostajanje v stiku in sprotno obveščanje o vsem, kar se je zgodilo na Linhartovi 13 ali zunaj njenih meja.
V dveh mesecih se je tako ustvarilo prijetno občutje oziroma lahko bi kar rekli “štimunga”, (iz)oblikovalo pa nekaj prijetnih medčloveških odnosov, si upam napisati kar prijateljstev.
Hecni foto utrinki se nahajajo po raznih medmrežnih profilih, tu pa dodajam povezavo do foto materiala s celjskega seminarja, ker originalnega foto materiala v domačih datotekah trenutno ne najdem.
http://www.zavod-voluntariat.si/stratesko-srecanje-drzav-clanic-glena/


To je to

Ta projekt se ne bi mogel zgoditi ob bolj primernem času. Med treningom potrpežljivosti aka čakanjem na ˝AHA!˝ trenutek, ki mi bo razjasnil mojo (dolgo/kratkoročno) prihodnost, sem se poleti naučila veliko novega o področju, ki me je že nekaj časa zanimalo, v jeseni pa doživljam dogajanje v NVO-ju še konkretneje – v praksi. Tekom te, sem imela priložnost sodelovati na projektu Multitasker. Če je bilo moje navdušenje nad udeleženci ogromno že po julijskem usposabljanju, se je na Multitaskerju le še okrepilo. Pa ne zato, ker bi bila katera skupina boljša v kateremkoli pogledu, da ne bo pomote J Ampak preprosto zato, ker sem pri vseh prepoznala podobne lastnosti – smo samoiniciativni, ambiciozni, z idejami, motivacijo, pogumom! Ker se v drugem delu prakse srečujem s problemom motiviranja mladih, posameznike teh dveh skupin še toliko bolj cenim in komaj čakam na realizacijo projektičev J

nedelja, 30. november 2014

Malo "filozofiranja"

No pa sem tu. Da malo težim. Ali pač ne. Stvar je v tem, da me prevečkrat odnese v vode teoretiziranja, pa naj bo stvar še tako banalna, pa potem raje ne pišem vsepovprek. Res pa je, da se včasih zdi banalna samo na prvi pogled, pogled v globino pa lahko pokaže kompleksnost. Zato bom za konec še tu malo posmetila in si dala duška :). In če se poskušam držati osrednje teme, torej delo v NVO. Nekako je že klišejsko, da NVO nudijo pomoč. Kaj je pomoč, kdo jo nudi, komu in zakaj? in zakaj je to tako samoumevno? Priznam! Še pred časom sem bila skrajno skeptična do NVO. Torej če povzamem, poenostavim svojo skeptičnost, svoje predpostavke, NVO je sranje in se obnaša skrajno paternalistično, svet deli na zahod-vzhod, jug-sever, bolj razvite in manj razvite, jaz (kot predstavnik NVO) pomagam in imam moč in ti (ki nisi del NVO) rabiš pomoč, torej moči nimaš, in ne nazadnja "i need the money" reče NVO. Še beseda poMOČ izraža nekakšno neenakovrednost med sodelujočimi, saj nekdo ima MOČ in bi jo naj dal nekomu drugemu, čeravno v kolonialističnem smislu, torej ne vse moči, ampak le delček, toliko da se situacija umiri in te imam pod kontrolo. Bolj kot sem dobivala vpogled v samo delovanje, bolj kot sem se tudi sama (nevede) čedalje bolj in bolj inkorporirala v (določeni) NVO, sem se v trenutku zavedala, da sem postala sama del tega sranja, ki sem ga tako vztrajno kritizirala. Za trenutek sem se ustavila v prostoru in času, esencialnost mojega mnenja, mišljenja se ni ujemala z mojimi dejanji. Hmm.. kaj pa sedaj? Ja nič, pa sem se poglobila v "vso to sranje" in še enkrat "ovrednotila" lastno mnenje in mišljenje. Jah kvečjemu sem blatila nekaj, preden sem to tudi sama izkusila. Lastna izkušnja je ovrgla (mojo) kritičnost, saj je kritika bila abstraktna, vezana na nekaj, kar niti nisem dobro poznala, kar sem videla od daleč in če hočete, na kar nisem bila čustveno navezana. In se mi je ponudila priložnost, da sodelujem v projektu NVO inkubator. To je omogočilo, da sem svojo izkušnjo nadaljevala in jo še poglobila in še bolj pomešala štrene svojim možgančkom. Zaključka te zgodbe ni. Globoke misli tudi ne. Malo sem razgalila svoje misli; upam da to ni preveč obsceno. Če pa probam biti konvencionalna in na koncu le ponudim nekakšen zaključek (morda banalen ali pa tudi ne :), saj se mi zdi, da naši "kulturni" vzorci ne dopuščajo nezaključene zgodbe. We need hollywood happy end. Torej NVO vidim kot odlično možnost, strukturo, ki lahko sistematično opozarja na napake, katere mama/mačeha Država poskuša na zvit način prikriti. Ravno moja kritičnost do tega, da NVO proizvaja binarnost v smislu sever-jug, zahod-vzhod, se podre, saj se mi zdi, da marsikateri NVO poskuša ravno te termine, koncepte kritično ovrednotiti in jih poskuša "očistiti" negativnih konotacij. Sama praksa mi je še enkrat dala klofuto, čeprav sem jo že pred tem projektom dobila in priznam, da sem kar nekaj časa imela rdeče lice. NVO opozarja na zadeve, katere oblast pometa pod preprogo. Trudi se opozarjati (in hkrati razreševati). Ali se dovolj trudi, ne vem. Trudi se. In ko sem že razmišljala o terminu poMOČi, niso krive NVO, kriva je beseda, in če sem arogantna, kriv je Toporišič, kot ničkolikokrat že. In tudi on ni kriv, krivi smo mi, ki smo do vsega tako nekritično naravnani, vse jemljemo za samoumevno. NVO ne ustvarja binarnost "alla" sever-jug ipd., temveč jo ustvarja država, oblast, in na koncu koncev tudi oni ne, MI jo ustvarjamo in jo imamo za samoumevno. Kot sem sama jemala za samoumevno NVO. NIČ NI SAMOUMEVNEGA! Potrebno je sprejeti odgovornost, pa četudi pade klofuta ali dve (tukaj ne promoviram nasilja, metaforičnost je čarovnija :). Tudi na sami praksi sem to potrdila. Vztrajnost male skupine ljudi in njihovo trdo delo mi je omogočilo, ali še bolje, nam je omogočilo, nepozabno izkušnjo, edinstveno izkušnjo. Ponudili so nam možnost biti (ne)kritični, biti "vpleteni", biti del nečesa. Morda pa tudi nič od tega.
Hvala ekipi NVO inkubatorja.

ponedeljek, 17. november 2014

Praksa na Socialni akademiji


Že nekaj časa opravljamo prakso na Socialni akademiji, točneje na projektu Popotniškega novinarstva in organizaciji festivala »Bivak 2014«, festivala popotnikov in popotniškega novinarstva.
Ko smo se sredi septembra, ravno par dni po mojem rojstnem dnevu prvič dobili z ekipo in usedli za mizo ter se zazrli v tablo, kjer je bil narisan načrt omenjenega festivala smo se kar malce prijeli za glavo, saj je bilo veliko postavk in še več idej, ki bi jih bilo dobro uresničiti za nastanek festivala.
Verjetno nisem bil edini, ki je iz prvega sestanka odšel rahlo v dvomih in z vprašanjem v glavi: »Ali sploh vemo v kaj se spuščamo? Ali nam bo uspelo?« Seveda je normalno, da je človeka strah – sploh če nima do sedaj še nikakršnih izkušenj z organizacijo nekega večjega dogodka, kaj šele festivala.
Kar hitro smo si razdelili naloge in projekt je štartal s polno paro. Ker smo želeli biti »up-to-date« s tem, kaj se dogaja in kdaj kdo počne, smo se pričeli dobivati na tedenski ravni, vsak teden en sestanek po nekaj ur, da se res pregleda »kje smo«.
September je minil zelo hitro, a kljub temu se je že nabralo nekaj ur dela na projektu. V oktobru so se sestanki vrstili in ravno tako tudi razne zadolžitve in naloge, k projektu je pristopilo tudi več novih obrazov.
Zdaj, ko je november in je začetek festivala samo še slab teden stran, se počasi (vsaj v mojem primeru) delovna praksa zaključuje. Seveda je potrebno speljati festival do konca in če bo vse po sreči poskrbeti, da ta festival ne bo muha enodnevnica, tem več, da se bo nadaljeval iz leta v leto in postal tradicija.
Ampak saj veste kako pravi nek angleški rek: »Dream big – start small.«

(Prevedeno v Slovenščino: »Sanjaj o velikem – a začni z majhnim.«)


ponedeljek, 3. november 2014

»Igraj se z mano« – Bodi športnik

V ponedeljek, 6. 10. 2014, smo se že navsezgodaj zbrali na letnem telovadišču Ilirija. Čakalo nas je namreč prav posebno, športno obarvano dopoldne v družbi otrok in mladostnikov. Pred pričetkom je bilo seveda potrebno pripraviti vse pripomočke in materiale za delavnice, razdeliti majice prostovoljcem in urediti še zadnje podrobnosti, da bo vse potekalo tako kot je treba. Še zadnje priprave, lepljenje plakatov in začelo se je zares. Plesna skupina iz Centra Janeza Levca Ljubljana, enota Levstikov trg, je s svojo plesno točko poskrbela za zabaven uvod v pestro dopoldne.
Plesna točka (vir: www.igrajsezmano.eu)

Otroci in mladostniki iz vrtcev in šol iz Ljubljane in okolice ter njihovi sovrstniki iz Italije, Češke, Finske, Irske in  Škotske so preplavili stadion. Preizkusili so se v različnih športnih igrah, potekali so turnirji v nogometu, košarki, odbojki in balinanju.

Pogled na telovadišče (vir: www.igrajsezmano.eu)


Mlajši otroci iz vrtcev so uživali v pastirskih igrah, se skupaj s starejšimi igrali gnilo jajce, ristanc in slepe miši, preizkusili pa so tudi svoje sposobnosti v golfu, capoeiri, slacklingu in airtracku. Skupaj z vrstniki iz Češke so igrali ragbi, zaplesali s Škoti, se preizkusili v uličnem hokeju s Finci ter z Irci zaigrali značilen irski nogomet in hurling. Aktivnosti so potekale po principu inkluzije in vključevanja, otroci in mladostniki s posebnimi potrebami so skupaj s sovrstniki z značilnim razvojem preizkusili svoje športne in tudi ustvarjalne spretnosti. 



Otroci preizkušajo svoje motorične spretnosti in se zabavajo (vir: www.igrajsezmano.eu)
Raznolike aktivnosti (vir: www.igrajsezmano.eu)
Otroci so bili še posebej navdušeni nad poslikavo obraza in so nasmejanih obrazov pozirali pred fotografskim objektivom. Skupaj z animatorjem Gogijem so se preizkusili tudi v petju pred mikrofonom, manjkale pa niso niti maskote, ki so skrbele za igrivo in sproščeno vzdušje.

Maskota Zmajček (vir: www.igrajsezmano.eu)
Petje (vir: www.igrajsezmano.eu)

Za popestritev dogodka je poskrbel raper Zlatko, nad katerim so bili otroci in mladostniki še posebej navdušeni. Zlatko je skupaj z mladostniki rapal, igral nogomet, manjkalo pa seveda ni tudi obvezno slikanje.
Rapanje z Zlatkotom (vir: www.igrajsezmano.eu)
Prehodni pokal za fair-play je letos pripadel Društvu Sonček. Podelil jim ga je Darko Đurić, uspešen plavalec in junak za marsikaterega nadobudneža.
Kot bi mignil, se je dopoldne prevesilo v popoldne in dogodek se je počasi zaključeval, čeprav so se otroci še kar podili za žogo, ki so jo s težavo prepustili njihovim spremljevalcem.
Sledilo je pospravljanje stadiona in pripomočkov. Z nasmehom na obrazu in toplino pri srcu smo se poslovili. 

ponedeljek, 8. september 2014

Ustvarjalna energija


Po dolgem razmišljanju o vsem kar sem se naučil in spoznal na NVO inkubatorju, sem prišel do zaključka, da sta pristop dela in sproščena energija skozi celotni čas tega kratkega tedna name naredila velik vtis. V petih dneh treninga in spoznavanja nas in naših sposobnosti me je predvsem pritegnil  pristop neformalnega, aktivnega in odprtega načina učenja, ki je v velikem kontrastu z načinom dela, ki sem/smo ga navajeni iz šolskega oziroma študijskega sistema. Res je NVO inkubator težko primerjati z univerzitetnim študijem, a mislim da bi prvine, ki so jih organizatorji oziroma voditelji tega izobraževanja uporabili lahko bile prenešene tudi v formalno učenje. 

Kljub temu, da je bilo dela in predavanj veliko, je bilo prisotno nekakšno kreativno okolje, ki je omogočalo nastanek novih idej in pogledov ter začetek razvoja zelo dobrih projektičev. Napredek, ki smo ga v samo nekaj dneh naredili prej popolni neznanci je bil tako velik, da verjamem, mogoče zelo optimistično/naivno, da bi ob podobnem tempu v nekaj tednih uspeli razviti in mogoče celo udejaniti precej projektov. 

Takšno okolje bi si torej želel na številnih drugih področjih učenja in dela, saj po mojih skromnih izkušnjah prinaša veliko boljše rezultate, s tem ko sodelujoče naredi bolj motivirane, kreativne in odprte do novih idej.
Kot smo slišali na meni zelo zanimivem seminarju se tako 'for profit' sektor veliko (na)uči od neprofitnega oziroma od NVOjevcev, predvsem na področjih razvoja idej in kreativnosti. Ta zapis zato zaključujem z željo, da bo v prihodnosti takšna oblika dela široko razširjena ne samo na vseh ravneh izobraževanja, temveč tudi (podjetniškega/projektnega) ustvarjanja.

Nejc

NVO INKUBATOR: Domače naloge

NVO INKUBATOR: Domače naloge: Učno spoznanje, ki je relevantno - zanimivo za skupino?



9. Tjaša Knez

Ker tudi sama lažje prebiram krajše tekste, bo tale zapis temu primeren.  Podoba, ki se mi po skorajda dveh mesecih pojavi ob misli na NVO Inkubator, je sestavljena iz obrazov soudeležencev. Soudeležencev, s katerimi smo v borih petih dneh delili marsikaj (poleg kave in piškotov) in ugotovili, da vsi "nekaj hočemo". Ta nekaj vsak definira po svoje, glavna se mi je zdela ugotovitev, da v tej želji po spremembah, premikanju in takšnemu ali drugačnemu ustvarjanju nihče od nas ni sam. Predhodno sem namreč mislila drugače. Ne bi rada patetično pretiravala, ampak mi je tale inkubator rahlo povrnil vero v tale slovenski okoliš in njegove prebivalce.

Dodajam pa neformalne foto trenutke, ki o "skupini" še največ povedo.








POTOVATI, TAKO ALI DRUGAČE

Vsako leto se potrudim odpotovati nekam, kjer še nikoli nisem bila. Naj bo to eden izmed vrhov v slovenskem visokogorju, evropsko mesto ali podeželje ali dežele izven meja Evrope. Možnosti za spoznavanje novih stvari in novih ljudi je neskončno, le odpreti moramo vrata ter iti ven. Rada potujem, ne le z namenom spoznavanja drugih kultur, temveč tudi zaradi razumevanja njihove družbe, razvijanja obojestranske tolerance in spoznavanja lastnih meja. Letos sem se odločila za zame malce drugačen način potovanja. In sicer za kampiranje po Sardiniji, kjer sem vsaki dan spoznavala nov kraj in vsak dan znova iskala svoj prostor pod »nočnim soncem«. Všeč mi je ideja, da vse kar imam, nosim s seboj, in da pri tem ne potrebujem veliko.

Med vsemi obiskanimi kraji me je očaralo gorsko mestece Orgosolo, ki je znano kot mesto upornikov proti italijanski nadvladi. Na to so opozarjali tudi s slikovitimi političnimi grafiti, ki jih najdemo na stavbah po celem mestu. V 60. letih so umetniki uprizarjali predvsem sardinijski boj in družbeno nezadovoljstvo, vendar pa jih družbeni problemi po svetu niso pustili nedotaknjenih. Tako grafiti prikazujejo tudi problematiko in kritiko vojne na Bližnjem vzhodu, kritiko Zahoda, prav tako pa ne pozabijo na dogodek 11. septembra. Med drugim sem našla tudi grafit s citatom Zlate Filipović, ki je bila kot 12. letna deklica udeleženka vojne v Sarajevu.

Mesto tako kljub svoji majhnosti ni neodzivno in brezbrižno do dogajanj po svetu. To počne preko umetnosti in je zdaj, seveda, javno prepoznano. Je še eden izmed dokazov, da ljudem ni vseeno za krivičnosti in nasilja, ki se dogajajo po svetu, tudi če se jih ta neposredno ne dotikajo. Potovanja tako nedvomno širijo tudi zaupanje, da na drugem delu sveta nekdo prav tako misli o tvojem boljšem jutri. 

Teja   

sreda, 3. september 2014

Klic mavrice

Ob iskanju skupnega imenovalca je naši zabavni skupini dogodka NVO inkubator najbrž skupno to, da smo slišali klic, klic po boljših časih, po drugačni kulturi kot smo je navajeni v širši družbi. Sicer, kot so omenili pri Socialni Akademiji, niso vse vrednote enake vsem ljudem in najbrž res nima smisla na silo vsiljevati česarkoli. Ampak mi smo tukaj prostovoljno, frazi "tko je" in "boli te k" nas tekom življenja niso zavedle in še vedno opazimo stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Ampak ali človek lahko karkoli naredi sam?

Na letošnji maturi so pisali esej na temo Človek v svetu in kot priča sestra, interpretacija iz šolskih klopi je bila, da ničesar ne moreš doseči sam. Zazrimo se vase in pomislimo, kako bi to našo mavrico v nastajanju naredili vabljivo za najširši krog ljudi. Kakšno pot smo prehodili, da smo prišli do sem? Kakšen skupni imenovalec imamo vsi prebivalci tega planeta? Kaj je tisto, za kar nas vseh "ne boli k"? Gotovo obstaja nek postopek, ki nas lahko bolj poenoti, da se bomo počutili povezane.

Ko razmišljamo idealistično neizbežno trčimo v kakšno poleno, vprašanje časa pa je, če bo naša mavrica vedno ostala tako barvita.

Lp, Blaž

<iframe width="420" height="315" src="//www.youtube.com/embed/OQSNhk5ICTI" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>

četrtek, 31. julij 2014

It's a must watch!

Ko za mlade ustvarimo varen, sproščen, kreativen prostor, nastanejo čudovite stvari..

POGLEJTE SI VIDEO UDELEŽENKE JULIJE - http://vimeo.com/98582735

Hvala vsem trenerjem in udeležencem za nepozaben teden!

sreda, 23. julij 2014

Poletno branje



»Vedela sem le, da mi ni treba vedeti. Dovolj je bilo verjeti, da je bilo vse, kar sem storila, storjeno iz srca. Dovolj je bilo čutiti pomen vsega tega, čeprav še nisem mogla zatrdno reči, kakšen pravzaprav je. Verjeti, da mi ni več treba vsega zgrabiti z golimi rokami. Da je dovolj, če ribe samo gledam pod gladino. Da je to vse. Da je to življenje moje, tako kot življenje vsakogar od nas - skrivnostno, nepreklicno, nedotakljivo. Tako zelo blizu, tako navzoče, tako zelo namenjeno meni.
Kako divje je, če si ga dovoliš živeti.«
-Cheryl Strayed

Da bi uresničili svoje sanje in odkrili svoje poslanstvo na tem planetu, je treba včasih preprosto odpluti v neznano ...

četrtek, 17. julij 2014

5 napotkov o mednarodnem sodelovanju

Moje izkušnje z mednarodnim sodelovanjem niso tako bogate, vendar pa jih imam le nekaj za sabo. To so Erasmus, udeležba na dveh mednarodnih treningih in prijavljanje dveh mednarodnih projektov. (Vsi napotki so le iz lastnih izkušenj):

1.       Tujci velikokrat delujejo po svojem časovnem ritmu
Kar lahko pomeni vse, od zamujanja, ki je v določenih kulturah oz. navadah popolnoma normalno do tega kdaj raje jedo večerjo (Špance boste težje prepričali, da se vam bodo pridružili na večerji ob 7h). Te navade je potrebno sprejeti  in se jim do neke mere prilagoditi, vendar pa je še vedno potrebno upoštevati želje vseh.
2.       Samo vaše dobro znanje angleščine ni dovolj
Dejstvo, da vi obvladate angleščino velikokrat žal ne pomaga toliko kot bi si kdo mislil. Velikokrat lahko naletite na koga, ki je ne obvlada kar pomeni, da so e-maili  kot bi jih kdo prevedel z google translatom in jih je velikokrat zelo težko razumeti. Podobno je na kakšnem mednarodnem dogodku če se pogovarjate z dvema Italijanoma bosta med seboj velikokrat začela govoriti italijansko, da skupaj probata povedati bistvo, da ga boste razumeli. To je potrebno vzeti v zakup in biti malce potrpežljiv, važno je da se trudijo.
3.       Ne pišite na info (splošen) mejl
To velikokrat velja tudi v Sloveniji, saj ni nujno, da ta e-mail račun kdo redno bere, ali pa prejmejo toliko e-mailov, da se vaš lahko izgubi.  Najbolje je če koga poznate iz te organizacije ali pa najprej pošljete na info mail in če ni odgovora probate najti mejl z imenom.
4.       Nekateri delujejo z različnimi cilji
Če se udeležite kakšnega mednarodnega dogodka, se lahko zgodi, da imajo nekateri tako pereče probleme v svoji državi in bi želeli druge ozavestiti o njih, da lahko motijo dogodek, saj se težko pogovarjajo o čem drugem (npr. Problematika v Cipru). Ti domači konflikti pa lahko pripeljejo do konfliktov in predsodkov, ki jih je potrebno rešiti. 
5.       Včasih so kakšne navade lahko nenavadne za nas
Že na splošno imamo ljudje drugačne navade, vendar pa so lahko le te v mednarodnem okolju še bolj nenavadne. Naše navade pa so lahko čudne njim. V nekaterih kulturah je normalno dotikanje in nastopi zelo zgodaj, nekaterim pa je to poseg v intimni prostor. Potrebna je predvsem strpnost, včasih pa se kakšni razliki lahko tudi nasmejemo. Konec koncev je spoznavanje nove kulture in ljudi iz drugih držav lahko zelo zabavno.


sreda, 28. maj 2014

Pridobi delovne izkušnje in si povečaj možnost zaposlitve!

Ali vas zanima delo v nevladni organizaciji?

Si želiš delovnih izkušenj?

Ali te zanima projektno delo?

“NVO inkubator” – šest mesečni projekt v organizaciji Zavoda Voluntariat ponuja priložnost mladim, ki zaključujete študij ali diplomantom, ki iščete prvo zaposlitev, da se usposobite za delo v nevladnih organizacijah (in izven). Prijavite se v projekt NVO inkubator in pridobite znanje, spoznajte način projektnega dela, pridobite delovne izkušnje in odkrijte svoje talente!