nedelja, 30. november 2014

Malo "filozofiranja"

No pa sem tu. Da malo težim. Ali pač ne. Stvar je v tem, da me prevečkrat odnese v vode teoretiziranja, pa naj bo stvar še tako banalna, pa potem raje ne pišem vsepovprek. Res pa je, da se včasih zdi banalna samo na prvi pogled, pogled v globino pa lahko pokaže kompleksnost. Zato bom za konec še tu malo posmetila in si dala duška :). In če se poskušam držati osrednje teme, torej delo v NVO. Nekako je že klišejsko, da NVO nudijo pomoč. Kaj je pomoč, kdo jo nudi, komu in zakaj? in zakaj je to tako samoumevno? Priznam! Še pred časom sem bila skrajno skeptična do NVO. Torej če povzamem, poenostavim svojo skeptičnost, svoje predpostavke, NVO je sranje in se obnaša skrajno paternalistično, svet deli na zahod-vzhod, jug-sever, bolj razvite in manj razvite, jaz (kot predstavnik NVO) pomagam in imam moč in ti (ki nisi del NVO) rabiš pomoč, torej moči nimaš, in ne nazadnja "i need the money" reče NVO. Še beseda poMOČ izraža nekakšno neenakovrednost med sodelujočimi, saj nekdo ima MOČ in bi jo naj dal nekomu drugemu, čeravno v kolonialističnem smislu, torej ne vse moči, ampak le delček, toliko da se situacija umiri in te imam pod kontrolo. Bolj kot sem dobivala vpogled v samo delovanje, bolj kot sem se tudi sama (nevede) čedalje bolj in bolj inkorporirala v (določeni) NVO, sem se v trenutku zavedala, da sem postala sama del tega sranja, ki sem ga tako vztrajno kritizirala. Za trenutek sem se ustavila v prostoru in času, esencialnost mojega mnenja, mišljenja se ni ujemala z mojimi dejanji. Hmm.. kaj pa sedaj? Ja nič, pa sem se poglobila v "vso to sranje" in še enkrat "ovrednotila" lastno mnenje in mišljenje. Jah kvečjemu sem blatila nekaj, preden sem to tudi sama izkusila. Lastna izkušnja je ovrgla (mojo) kritičnost, saj je kritika bila abstraktna, vezana na nekaj, kar niti nisem dobro poznala, kar sem videla od daleč in če hočete, na kar nisem bila čustveno navezana. In se mi je ponudila priložnost, da sodelujem v projektu NVO inkubator. To je omogočilo, da sem svojo izkušnjo nadaljevala in jo še poglobila in še bolj pomešala štrene svojim možgančkom. Zaključka te zgodbe ni. Globoke misli tudi ne. Malo sem razgalila svoje misli; upam da to ni preveč obsceno. Če pa probam biti konvencionalna in na koncu le ponudim nekakšen zaključek (morda banalen ali pa tudi ne :), saj se mi zdi, da naši "kulturni" vzorci ne dopuščajo nezaključene zgodbe. We need hollywood happy end. Torej NVO vidim kot odlično možnost, strukturo, ki lahko sistematično opozarja na napake, katere mama/mačeha Država poskuša na zvit način prikriti. Ravno moja kritičnost do tega, da NVO proizvaja binarnost v smislu sever-jug, zahod-vzhod, se podre, saj se mi zdi, da marsikateri NVO poskuša ravno te termine, koncepte kritično ovrednotiti in jih poskuša "očistiti" negativnih konotacij. Sama praksa mi je še enkrat dala klofuto, čeprav sem jo že pred tem projektom dobila in priznam, da sem kar nekaj časa imela rdeče lice. NVO opozarja na zadeve, katere oblast pometa pod preprogo. Trudi se opozarjati (in hkrati razreševati). Ali se dovolj trudi, ne vem. Trudi se. In ko sem že razmišljala o terminu poMOČi, niso krive NVO, kriva je beseda, in če sem arogantna, kriv je Toporišič, kot ničkolikokrat že. In tudi on ni kriv, krivi smo mi, ki smo do vsega tako nekritično naravnani, vse jemljemo za samoumevno. NVO ne ustvarja binarnost "alla" sever-jug ipd., temveč jo ustvarja država, oblast, in na koncu koncev tudi oni ne, MI jo ustvarjamo in jo imamo za samoumevno. Kot sem sama jemala za samoumevno NVO. NIČ NI SAMOUMEVNEGA! Potrebno je sprejeti odgovornost, pa četudi pade klofuta ali dve (tukaj ne promoviram nasilja, metaforičnost je čarovnija :). Tudi na sami praksi sem to potrdila. Vztrajnost male skupine ljudi in njihovo trdo delo mi je omogočilo, ali še bolje, nam je omogočilo, nepozabno izkušnjo, edinstveno izkušnjo. Ponudili so nam možnost biti (ne)kritični, biti "vpleteni", biti del nečesa. Morda pa tudi nič od tega.
Hvala ekipi NVO inkubatorja.

ponedeljek, 17. november 2014

Praksa na Socialni akademiji


Že nekaj časa opravljamo prakso na Socialni akademiji, točneje na projektu Popotniškega novinarstva in organizaciji festivala »Bivak 2014«, festivala popotnikov in popotniškega novinarstva.
Ko smo se sredi septembra, ravno par dni po mojem rojstnem dnevu prvič dobili z ekipo in usedli za mizo ter se zazrli v tablo, kjer je bil narisan načrt omenjenega festivala smo se kar malce prijeli za glavo, saj je bilo veliko postavk in še več idej, ki bi jih bilo dobro uresničiti za nastanek festivala.
Verjetno nisem bil edini, ki je iz prvega sestanka odšel rahlo v dvomih in z vprašanjem v glavi: »Ali sploh vemo v kaj se spuščamo? Ali nam bo uspelo?« Seveda je normalno, da je človeka strah – sploh če nima do sedaj še nikakršnih izkušenj z organizacijo nekega večjega dogodka, kaj šele festivala.
Kar hitro smo si razdelili naloge in projekt je štartal s polno paro. Ker smo želeli biti »up-to-date« s tem, kaj se dogaja in kdaj kdo počne, smo se pričeli dobivati na tedenski ravni, vsak teden en sestanek po nekaj ur, da se res pregleda »kje smo«.
September je minil zelo hitro, a kljub temu se je že nabralo nekaj ur dela na projektu. V oktobru so se sestanki vrstili in ravno tako tudi razne zadolžitve in naloge, k projektu je pristopilo tudi več novih obrazov.
Zdaj, ko je november in je začetek festivala samo še slab teden stran, se počasi (vsaj v mojem primeru) delovna praksa zaključuje. Seveda je potrebno speljati festival do konca in če bo vse po sreči poskrbeti, da ta festival ne bo muha enodnevnica, tem več, da se bo nadaljeval iz leta v leto in postal tradicija.
Ampak saj veste kako pravi nek angleški rek: »Dream big – start small.«

(Prevedeno v Slovenščino: »Sanjaj o velikem – a začni z majhnim.«)


ponedeljek, 3. november 2014

»Igraj se z mano« – Bodi športnik

V ponedeljek, 6. 10. 2014, smo se že navsezgodaj zbrali na letnem telovadišču Ilirija. Čakalo nas je namreč prav posebno, športno obarvano dopoldne v družbi otrok in mladostnikov. Pred pričetkom je bilo seveda potrebno pripraviti vse pripomočke in materiale za delavnice, razdeliti majice prostovoljcem in urediti še zadnje podrobnosti, da bo vse potekalo tako kot je treba. Še zadnje priprave, lepljenje plakatov in začelo se je zares. Plesna skupina iz Centra Janeza Levca Ljubljana, enota Levstikov trg, je s svojo plesno točko poskrbela za zabaven uvod v pestro dopoldne.
Plesna točka (vir: www.igrajsezmano.eu)

Otroci in mladostniki iz vrtcev in šol iz Ljubljane in okolice ter njihovi sovrstniki iz Italije, Češke, Finske, Irske in  Škotske so preplavili stadion. Preizkusili so se v različnih športnih igrah, potekali so turnirji v nogometu, košarki, odbojki in balinanju.

Pogled na telovadišče (vir: www.igrajsezmano.eu)


Mlajši otroci iz vrtcev so uživali v pastirskih igrah, se skupaj s starejšimi igrali gnilo jajce, ristanc in slepe miši, preizkusili pa so tudi svoje sposobnosti v golfu, capoeiri, slacklingu in airtracku. Skupaj z vrstniki iz Češke so igrali ragbi, zaplesali s Škoti, se preizkusili v uličnem hokeju s Finci ter z Irci zaigrali značilen irski nogomet in hurling. Aktivnosti so potekale po principu inkluzije in vključevanja, otroci in mladostniki s posebnimi potrebami so skupaj s sovrstniki z značilnim razvojem preizkusili svoje športne in tudi ustvarjalne spretnosti. 



Otroci preizkušajo svoje motorične spretnosti in se zabavajo (vir: www.igrajsezmano.eu)
Raznolike aktivnosti (vir: www.igrajsezmano.eu)
Otroci so bili še posebej navdušeni nad poslikavo obraza in so nasmejanih obrazov pozirali pred fotografskim objektivom. Skupaj z animatorjem Gogijem so se preizkusili tudi v petju pred mikrofonom, manjkale pa niso niti maskote, ki so skrbele za igrivo in sproščeno vzdušje.

Maskota Zmajček (vir: www.igrajsezmano.eu)
Petje (vir: www.igrajsezmano.eu)

Za popestritev dogodka je poskrbel raper Zlatko, nad katerim so bili otroci in mladostniki še posebej navdušeni. Zlatko je skupaj z mladostniki rapal, igral nogomet, manjkalo pa seveda ni tudi obvezno slikanje.
Rapanje z Zlatkotom (vir: www.igrajsezmano.eu)
Prehodni pokal za fair-play je letos pripadel Društvu Sonček. Podelil jim ga je Darko Đurić, uspešen plavalec in junak za marsikaterega nadobudneža.
Kot bi mignil, se je dopoldne prevesilo v popoldne in dogodek se je počasi zaključeval, čeprav so se otroci še kar podili za žogo, ki so jo s težavo prepustili njihovim spremljevalcem.
Sledilo je pospravljanje stadiona in pripomočkov. Z nasmehom na obrazu in toplino pri srcu smo se poslovili.