“Shake it and shape it”

Za naslov svojega zapisa sem si izbrala slogan Glen strateškega srečanja v Celju (22.-26.10.), pri organizaciji in izvedbi katerega sem tudi sama pomagala v okviru prakse, ki sem jo opravljala na Zavodu Volontariat. Utemeljitev izbire je preprossta: tekom prakse se je treslo in oblikovalo. Tako in drugače.

Neko gibanje oziroma predpotresni sunki pa so se začeli že s koncem septembra, ko sem v pisarni Voluntariata nastopila prakso. Kljub opozorilom nekaterih, da zna biti pisarniško delo (tudi v nevaldnem sektorju?!) duhamorno, da ne rečem dolgočasno, se je že prvi dan izkazalo ravno nasprotno. Po zaslugi “šefice”, ki bi si jo v službi lahko samo želela in prispevka vseh ostalih zaposlenih, praktikantov in EVS-ovcev so postali klici na ambasado, naročanje torte za 50 ust in kontaktiranje koordinatorjev, ki so prezaposleni, da bi odgovorili na dvovrstičen mail pravzaprav vznemirljivi, “delo v pisarni” pa nekaj, česar sem se veselila in zapustila z (včasih utrujenim) nasmeškom. “Delo v pisarni” se je raztegnilo v “druženje zunaj pisarne” ali takšno in drugačno ostajanje v stiku in sprotno obveščanje o vsem, kar se je zgodilo na Linhartovi 13 ali zunaj njenih meja.

V dveh mesecih se je tako ustvarilo prijetno občutje oziroma lahko bi kar rekli “štimunga”, (iz)oblikovalo pa nekaj prijetnih medčloveških odnosov, si upam napisati kar prijateljstev.

Hecni foto utrinki se nahajajo po raznih medmrežnih profilih, tu pa dodajam povezavo do foto materiala s celjskega seminarja, ker originalnega foto materiala v domačih datotekah trenutno ne najdem.

http://www.zavod-voluntariat.si/stratesko-srecanje-drzav-clanic-glena/

To je to

Ta projekt se ne bi mogel zgoditi ob bolj primernem času. Med treningom potrpežljivosti aka čakanjem na ˝AHA!˝ trenutek, ki mi bo razjasnil mojo (dolgo/kratkoročno) prihodnost, sem se poleti naučila veliko novega o področju, ki me je že nekaj časa zanimalo, v jeseni pa doživljam dogajanje v NVO-ju še konkretneje – v praksi. Tekom te, sem imela priložnost sodelovati na projektu Multitasker. Če je bilo moje navdušenje nad udeleženci ogromno že po julijskem usposabljanju, se je na Multitaskerju le še okrepilo. Pa ne zato, ker bi bila katera skupina boljša v kateremkoli pogledu, da ne bo pomote J Ampak preprosto zato, ker sem pri vseh prepoznala podobne lastnosti – smo samoiniciativni, ambiciozni, z idejami, motivacijo, pogumom! Ker se v drugem delu prakse srečujem s problemom motiviranja mladih, posameznike teh dveh skupin še toliko bolj cenim in komaj čakam na realizacijo projektičev J