Praksa na Zavodu Voluntariat

Več glav več ve..

Praksa na Socialni akademiji

Že nekaj časa opravljamo prakso na Socialni akademiji, točneje na projektu Popotniškega novinarstva in organizaciji festivala »Bivak 2014«, festivala popotnikov in popotniškega novinarstva.

Ko smo se sredi septembra, ravno par dni po mojem rojstnem dnevu prvič dobili z ekipo in usedli za mizo ter se zazrli v tablo, kjer je bil narisan načrt omenjenega festivala smo se kar malce prijeli za glavo, saj je bilo veliko postavk in še več idej, ki bi jih bilo dobro uresničiti za nastanek festivala.

Verjetno nisem bil edini, ki je iz prvega sestanka odšel rahlo v dvomih in z vprašanjem v glavi: »Ali sploh vemo v kaj se spuščamo? Ali nam bo uspelo?« Seveda je normalno, da je človeka strah – sploh če nima do sedaj še nikakršnih izkušenj z organizacijo nekega večjega dogodka, kaj šele festivala.

Kar hitro smo si razdelili naloge in projekt je štartal s polno paro. Ker smo želeli biti »up-to-date« s tem, kaj se dogaja in kdaj kdo počne, smo se pričeli dobivati na tedenski ravni, vsak teden en sestanek po nekaj ur, da se res pregleda »kje smo«.

September je minil zelo hitro, a kljub temu se je že nabralo nekaj ur dela na projektu. V oktobru so se sestanki vrstili in ravno tako tudi razne zadolžitve in naloge, k projektu je pristopilo tudi več novih obrazov.

Zdaj, ko je november in je začetek festivala samo še slab teden stran, se počasi (vsaj v mojem primeru) delovna praksa zaključuje. Seveda je potrebno speljati festival do konca in če bo vse po sreči poskrbeti, da ta festival ne bo muha enodnevnica, tem več, da se bo nadaljeval iz leta v leto in postal tradicija.

Ampak saj veste kako pravi nek angleški rek: »Dream big – start small.«

(Prevedeno v Slovenščino: »Sanjaj o velikem – a začni z majhnim.«)

»Igraj se z mano« – Bodi športnik

V ponedeljek, 6. 10. 2014, smo se že navsezgodaj zbrali na letnem telovadišču Ilirija. Čakalo nas je namreč prav posebno, športno obarvano dopoldne v družbi otrok in mladostnikov. Pred pričetkom je bilo seveda potrebno pripraviti vse pripomočke in materiale za delavnice, razdeliti majice prostovoljcem in urediti še zadnje podrobnosti, da bo vse potekalo tako kot je treba. Še zadnje priprave, lepljenje plakatov in začelo se je zares. Plesna skupina iz Centra Janeza Levca Ljubljana, enota Levstikov trg, je s svojo plesno točko poskrbela za zabaven uvod v pestro dopoldne.

Plesna točka (vir: www.igrajsezmano.eu)

Otroci in mladostniki iz vrtcev in šol iz Ljubljane in okolice ter njihovi sovrstniki iz Italije, Češke, Finske, Irske in  Škotske so preplavili stadion. Preizkusili so se v različnih športnih igrah, potekali so turnirji v nogometu, košarki, odbojki in balinanju.

Pogled na telovadišče (vir: www.igrajsezmano.eu)

Mlajši otroci iz vrtcev so uživali v pastirskih igrah, se skupaj s starejšimi igrali gnilo jajce, ristanc in slepe miši, preizkusili pa so tudi svoje sposobnosti v golfu, capoeiri, slacklingu in airtracku. Skupaj z vrstniki iz Češke so igrali ragbi, zaplesali s Škoti, se preizkusili v uličnem hokeju s Finci ter z Irci zaigrali značilen irski nogomet in hurling. Aktivnosti so potekale po principu inkluzije in vključevanja, otroci in mladostniki s posebnimi potrebami so skupaj s sovrstniki z značilnim razvojem preizkusili svoje športne in tudi ustvarjalne spretnosti. 

Otroci preizkušajo svoje motorične spretnosti in se zabavajo (vir: www.igrajsezmano.eu)

Raznolike aktivnosti (vir: www.igrajsezmano.eu)

Otroci so bili še posebej navdušeni nad poslikavo obraza in so nasmejanih obrazov pozirali pred fotografskim objektivom. Skupaj z animatorjem Gogijem so se preizkusili tudi v petju pred mikrofonom, manjkale pa niso niti maskote, ki so skrbele za igrivo in sproščeno vzdušje.

Maskota Zmajček (vir: www.igrajsezmano.eu)

Petje (vir: www.igrajsezmano.eu)

Za popestritev dogodka je poskrbel raper Zlatko, nad katerim so bili otroci in mladostniki še posebej navdušeni. Zlatko je skupaj z mladostniki rapal, igral nogomet, manjkalo pa seveda ni tudi obvezno slikanje.

Rapanje z Zlatkotom (vir: www.igrajsezmano.eu)

Prehodni pokal za fair-play je letos pripadel Društvu Sonček. Podelil jim ga je Darko Đurić, uspešen plavalec in junak za marsikaterega nadobudneža.

Kot bi mignil, se je dopoldne prevesilo v popoldne in dogodek se je počasi zaključeval, čeprav so se otroci še kar podili za žogo, ki so jo s težavo prepustili njihovim spremljevalcem.

Sledilo je pospravljanje stadiona in pripomočkov. Z nasmehom na obrazu in toplino pri srcu smo se poslovili. 

Ustvarjalna energija

Po dolgem razmišljanju o vsem kar sem se naučil in spoznal na NVO inkubatorju, sem prišel do zaključka, da sta pristop dela in sproščena energija skozi celotni čas tega kratkega tedna name naredila velik vtis. V petih dneh treninga in spoznavanja nas in naših sposobnosti me je predvsem pritegnil  pristop neformalnega, aktivnega in odprtega načina učenja, ki je v velikem kontrastu z načinom dela, ki sem/smo ga navajeni iz šolskega oziroma študijskega sistema. Res je NVO inkubator težko primerjati z univerzitetnim študijem, a mislim da bi prvine, ki so jih organizatorji oziroma voditelji tega izobraževanja uporabili lahko bile prenešene tudi v formalno učenje. 

Kljub temu, da je bilo dela in predavanj veliko, je bilo prisotno nekakšno kreativno okolje, ki je omogočalo nastanek novih idej in pogledov ter začetek razvoja zelo dobrih projektičev. Napredek, ki smo ga v samo nekaj dneh naredili prej popolni neznanci je bil tako velik, da verjamem, mogoče zelo optimistično/naivno, da bi ob podobnem tempu v nekaj tednih uspeli razviti in mogoče celo udejaniti precej projektov. 

Takšno okolje bi si torej želel na številnih drugih področjih učenja in dela, saj po mojih skromnih izkušnjah prinaša veliko boljše rezultate, s tem ko sodelujoče naredi bolj motivirane, kreativne in odprte do novih idej.

Kot smo slišali na meni zelo zanimivem seminarju se tako 'for profit' sektor veliko (na)uči od neprofitnega oziroma od NVOjevcev, predvsem na področjih razvoja idej in kreativnosti. Ta zapis zato zaključujem z željo, da bo v prihodnosti takšna oblika dela široko razširjena ne samo na vseh ravneh izobraževanja, temveč tudi (podjetniškega/projektnega) ustvarjanja.

Nejc

NVO INKUBATOR: Domače naloge

NVO INKUBATOR: Domače naloge: Učno spoznanje, ki je relevantno - zanimivo za skupino?



9. Tjaša Knez

Ker tudi sama lažje prebiram krajše tekste, bo tale zapis temu primeren.  Podoba, ki se mi po skorajda dveh mesecih pojavi ob misli na NVO Inkubator, je sestavljena iz obrazov soudeležencev. Soudeležencev, s katerimi smo v borih petih dneh delili marsikaj (poleg kave in piškotov) in ugotovili, da vsi "nekaj hočemo". Ta nekaj vsak definira po svoje, glavna se mi je zdela ugotovitev, da v tej želji po spremembah, premikanju in takšnemu ali drugačnemu ustvarjanju nihče od nas ni sam. Predhodno sem namreč mislila drugače. Ne bi rada patetično pretiravala, ampak mi je tale inkubator rahlo povrnil vero v tale slovenski okoliš in njegove prebivalce.

Dodajam pa neformalne foto trenutke, ki o "skupini" še največ povedo.

POTOVATI, TAKO ALI DRUGAČE

Vsako leto se potrudim odpotovati nekam, kjer še nikoli nisem bila. Naj bo to eden izmed vrhov v slovenskem visokogorju, evropsko mesto ali podeželje ali dežele izven meja Evrope. Možnosti za spoznavanje novih stvari in novih ljudi je neskončno, le odpreti moramo vrata ter iti ven. Rada potujem, ne le z namenom spoznavanja drugih kultur, temveč tudi zaradi razumevanja njihove družbe, razvijanja obojestranske tolerance in spoznavanja lastnih meja. Letos sem se odločila za zame malce drugačen način potovanja. In sicer za kampiranje po Sardiniji, kjer sem vsaki dan spoznavala nov kraj in vsak dan znova iskala svoj prostor pod »nočnim soncem«. Všeč mi je ideja, da vse kar imam, nosim s seboj, in da pri tem ne potrebujem veliko.

Med vsemi obiskanimi kraji me je očaralo gorsko mestece Orgosolo, ki je znano kot mesto upornikov proti italijanski nadvladi. Na to so opozarjali tudi s slikovitimi političnimi grafiti, ki jih najdemo na stavbah po celem mestu. V 60. letih so umetniki uprizarjali predvsem sardinijski boj in družbeno nezadovoljstvo, vendar pa jih družbeni problemi po svetu niso pustili nedotaknjenih. Tako grafiti prikazujejo tudi problematiko in kritiko vojne na Bližnjem vzhodu, kritiko Zahoda, prav tako pa ne pozabijo na dogodek 11. septembra. Med drugim sem našla tudi grafit s citatom Zlate Filipović, ki je bila kot 12. letna deklica udeleženka vojne v Sarajevu.

Mesto tako kljub svoji majhnosti ni neodzivno in brezbrižno do dogajanj po svetu. To počne preko umetnosti in je zdaj, seveda, javno prepoznano. Je še eden izmed dokazov, da ljudem ni vseeno za krivičnosti in nasilja, ki se dogajajo po svetu, tudi če se jih ta neposredno ne dotikajo. Potovanja tako nedvomno širijo tudi zaupanje, da na drugem delu sveta nekdo prav tako misli o tvojem boljšem jutri. 

Teja   

Klic mavrice

Ob iskanju skupnega imenovalca je naši zabavni skupini dogodka NVO inkubator najbrž skupno to, da smo slišali klic, klic po boljših časih, po drugačni kulturi kot smo je navajeni v širši družbi. Sicer, kot so omenili pri Socialni Akademiji, niso vse vrednote enake vsem ljudem in najbrž res nima smisla na silo vsiljevati česarkoli. Ampak mi smo tukaj prostovoljno, frazi "tko je" in "boli te k" nas tekom življenja niso zavedle in še vedno opazimo stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Ampak ali človek lahko karkoli naredi sam?

Na letošnji maturi so pisali esej na temo Človek v svetu in kot priča sestra, interpretacija iz šolskih klopi je bila, da ničesar ne moreš doseči sam. Zazrimo se vase in pomislimo, kako bi to našo mavrico v nastajanju naredili vabljivo za najširši krog ljudi. Kakšno pot smo prehodili, da smo prišli do sem? Kakšen skupni imenovalec imamo vsi prebivalci tega planeta? Kaj je tisto, za kar nas vseh "ne boli k"? Gotovo obstaja nek postopek, ki nas lahko bolj poenoti, da se bomo počutili povezane.

Ko razmišljamo idealistično neizbežno trčimo v kakšno poleno, vprašanje časa pa je, če bo naša mavrica vedno ostala tako barvita.

Lp, Blaž

<iframe width="420" height="315" src="//www.youtube.com/embed/OQSNhk5ICTI" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>